Pot nazaj v prihodost

No, pa smo le (na žalost) dočakali odhod iz raja. Naš dan se je začel zgodaj, ko smo še do konca spakirali kovčke in jih stehtali. Seveda so vsi bili nekaj kil težji kot ob prihodu in smo malo paničarili. Na letališče smo prispeli uro pred odhodom. Naša prva postaja je, seveda, bila oddaja prtljage, kjer smo si vsi oddahnili glede kilaže. Po tem smo šli še čez “security”. Med čakanjem na vkrcanje, smo igrali šah, ki je bil postavljen na letališču. Let je bil relativno miren, če odmislimo manjšo turbulenco nad Münchnom zaradi vetrov. Po pristanku smo čakali prevoz nazaj v mrzlo Ljubljano, kjer nas je skoraj “kap”, ko smo stopili iz kombija ob 11ih zvečer. Po mojem osebnem mnenju nas je to potovanje in celotna izkušnja “prisilila”, da smo se več naučili drug o drugem. Ne samo dijaki med seboj, pač pa tudi profesori. Videli smo “strani” ostalih, ki jih prej nismo poznali in izvedeli, kako posameznik funkcionira na dnevni bazi. Zdi se mi pa tudi, da smo se, poleg šolsko uporabnih stvari, naučili tudi stvari za življenje; na primer, kako kuhati za več ljudi, se prilagajati ljudem, s katerimi ne živiš in jih nisi navajen in podobno. V imenu dijakov, bi se pa rada zahvalila profesoricam Inki Nose, Alenki Vugrinec in Mateji Keček, za to izjemno priložnost, ki so nam jo podarile. Upamo, da nismo bili preveč naporni.😅 To je vse za naš blog teh dveh neverjetnih tednov. Nasvidenje, Auf Wiederesehen, adiós!